Nekoč, pred davnimi časi je živel volk, ki je bil zvezda svoje pravljice. A nekega dne je ponesreči padel iz nje, poti nazaj pa ni poznal.
Srečal je nas, Krtke in ponudili smo mu pomoč, da mu pomagamo v svojo zgodbo.
Tako smo štirinajst dni potovali od zgodbe do zgodbe in iskali pravo zgodbo našemu nesrečnemu volku.
Nekatere pravljice so že imele svojega volčjega junaka, v drugih mesta zanj sploh ni bilo in v tretjih pa je bil volkov konec zelo žalosten in ni želel tja.
Da bi ga razveselili, smo ga naslikali in izdelali svoje Rdeče Kapice, pa mu ni bilo dovolj. Pripovedovali smo zgodbico s kamišibajem in spraševali knjižničarko v potujoči knjižnici, če nam lahko pomaga, pa ni pomagalo. Posvetili smo se negi čekanov (zob) z Ano, pa ni pomagalo. Na sprehodu, smo postali tudi mi volkovi, pa tudi to ni pomagalo.
Zgodbe, v kateri bi volk še naprej lahko živel srečno naprej, nismo našli. Zato smo se odločili, da mu damo nekaj napotkov pri iskanju svoje zgodbe.
Krtki, so mu modro svetovali, da napiše svojo zgodbo, v kateri bo prijazen, ne bo jedel ljudi in ne bil preveč požrešen.
Le tako bo lahko srečno živel naprej in ne bo nikoli več žalosten.
Srečno volk, lepo nam je bilo s teboj.
Pripravili, Katja in Mateja
