Že celo leto ga poslušamo kako nas pozdravlja in vabi. Otroci so navdušeni, ko zaslišijo njegov glasni ču-čuuuuu. Tako smo se odločili, da si ga gremo ogledati še od bližje.
Pot do njega pa ni bila mačji kašelj, prečkali smo namreč glavno cesto. Na ta podvig smo se pripravili tako, da smo oblekli odsevne rute in se naučili ustaviti promet z roko. Ob pomoči vzgojiteljic, je bil izziv prav zabaven, vsa vozila so se ustavila in z navdušenjem opazovala malo četico, ki se odpravlja v svet.
Veliko novega smo srečali ob poti, tako smo prečkali tudi most čez reko Idrijco, tam so nas račke spodbujale k nadaljevanju poti.
Ubrali smo jo po stari cesti proti železniški postaji, kljub njenemu nazivu, je bila pot pestra, saj smo vmes srečevali izletnike, kolesarje in motoriste. Vse smo si ogledali, se ob tem tudi veliko pogovarjali, še vedno pa bili pozorni na naš cilj.
Spremljali smo uro, ki je nakazovala prihod vlaka, tako smo se hitro odpravili na mesto, s katerega smo lahko varno opazovali vlak.
In že smo zaslišali sopihanje, ni trajalo dolgo, ko smo ga zagledali. Navdušenje je bilo veliko, otroci pa so z zanimanjem kukali proti tunelu, kamor je izginil vlak. Vlak je bil tako hiter, da je iz objektiva utekel tudi izkušenemu fotografu.
Polni lepih vtisov smo se vrnili proti vrtcu, tudi sami smo se sprehodili skozi tunel, med potjo pa navdušeno piskali ču-čuuuuuu!
Za polžke, Maja B. in Maja K.
