Ker je bil letošnji teden otroka v znamenju otrokovih pravic, smo se o najprej pogovorili prav o njih. Ugotovili smo, da imamo v veliki meri izpolnjene, kar pa ne velja za mnoge otroke po svetu.  Nekaj otrokovih pravic smo tudi narisali in jih ob koncu tedna speli v knjigico.

Potem smo si privoščili igro z igračami od doma in si jih pridno menjavali. Praznovali smo tudi prvi rojstni dan. Slavljenki smo ves dan izkazovali pozornost, na koncu pa ji dali še domačo nalogo, ob kateri se bomo urili slišati začetne in končne glasove v besedah.

Na prvi abonmajski predstavi je na prizorišču pristal vesoljček iz planeta, na katerem so vsi enaki. Bil je navdušen, ko je videl v dvorani toliko različnih otrok. Skupaj smo spoznali še nekatere otroke po svetu, ki so drugačni tudi od nas, vsi pa radi počnemo iste stvari. Vesoljčku je bilo med nami zelo lepo, a ljubezen do domačih ga je zvabila domov. Dobili smo potrditev, da je biti drugačen lepo in se moramo, take kot smo, spoštovati.

Vsi otroci nimajo možnosti rasti ob otroški literaturi. Prav ob njej pa smo še posebej uživali mi, ker smo se vključili v natečaj Pravljični svetovi Svetlane Makarovič in Jelke Reichman, ki so ga razpisali ob njunem visokem jubileju. Temu primerno smo jima uredili kotiček. Prinesli smo veliko knjig obeh avtoric in postavili razstavo. Še prej pa smo vse knjige prelistali in uživali v čudovitih ilustracijah Jelke Reichman. Ugotovili smo, da Svetlana Makarovič piše razmeroma dolge zgodbice, kljub temu pa smo spoznali vsebino kar dveh in sicer Pekarne Mišmaš in Sapramiške. Na našo razstavo smo povabili tudi vse šolarje, ki so si jo z veseljem ogledali.

Svetlana Makarovič pa je tudi pesnica. To smo ugotovili ob obisku četrtošolcev Janeza in Matije. Prvi nam je prebral nekaj njenih pesmi iz knjige Čuk na palici.  Vsega v pesmicah nismo razumeli, zato smo kaj tudi razložili. Matija pa nam je prebral zgodbico Nečimrno drevo, v kateri je drevo spoznalo, da je najpomembnejše na svetu imeti prijatelje. Drevo iz zgodbice nam je prvošolka, Matijeva sestrica Veronika, tudi narisala. S srčasto obliko krošnje nam sporoča, da nas ima vrtečke še vedno rada. Z bralcema smo prav lepo pokramljali še o tem in onem, nato sta se poslovila.

Teden nam je ob vseh teh dogodkih minil malo drugače. A tudi tedni je lepo, da so različni, kajne?

Za vrtec Šentviška Gora, skupina Kužki, Stanislava Črv