Skoči na glavno vsebino

Kot starši se sedaj v tem obdobju soočamo s situacijami, ki so drugačne. Z družino preživljamo več časa, možnosti za stike z drugimi so omejene in to čutijo tako starši, kot tudi otroci.

Otroci so bili do sedaj vajeni tega, da se dnevno družijo s prijatelji, razvijajo svojo domišljijsko igro, izživijo veliko energije ob gibalnih igrah na prostem in imajo navsezadnje »svoj« čas. Imeli so svoji dve rutini, rutino doma in rutino vrtca. Sedaj pa smo bili vsi brez opozorila prisiljeni pretrgati eno rutino in se popolnoma nasloniti na drugo. Nekateri menijo, da je čas sedaj nekako kot poletne počitnice, ko so pač otroci doma, toda sama se s tem ne strinjam. Poletne počitnice se namreč otroku bližajo, s pričakovanjem, dogovori, organizacijo dopusta itn. in otrok se lahko počasi pripravi na to, da bo brez prijateljev, da bo nekaj časa pri babici in dedku ali sorodnikih in prijateljih in da bo ta čas zabaven, tako ga tudi vsi pričakujemo.

Gotovo se strinjate, da v tej situaciji ni bilo tako. Mama in tata sta sedaj doma s funkcijo staršev, vzgojiteljev, učiteljev, in še in še. Veste kaj, odlično vam gre! To pa zato, ker ste s svojim otrokom, ker z njim preživljate čas in tkete te zlate čustvene vezi, ki so v obdobju otroštva najpomembnejše! Vzgojiteljice smo v tem času z vami, podamo vam kakšno lepo misel ali idejo za delo z otrokom. Lepo je videti, kako starši ustvarjate z otroci in se trudite, da so njihovi dnevi aktivni.  Ob vseh aktivnostih pa naj vaša družina živi družino. Nič ni narobe, če otroku, ne glede na njegovo starost  ponudite, da vam pomaga pri vsakodnevnih opravilih (umije sadje, ga prelaga v posodo, lupi, reže, zloži posodo iz pomivalnega stroja, jo pomije, naloži oblačila v pralni stroj, ali pomaga pri opravilih zunaj) tako bo krepil pozitivna čustva, samostojnost in veliko drugih spretnosti od matematičnih do gibalnih. Zabavno bo, tako za otroka, kot za vas, ko si boste lahko kasneje vzeli čas za igro z otrokom.

                 

Prilagam še aktualen in zanimiv članek objavljen v reviji Pogledi, avtorice Tine Mlakar Grandošek.

TINA BREGANT: V STARŠIH JE VELIKO NOTRANJE MOČI

Starši so zaradi pomanjkanja tovrstnih izkušenj včasih neprijetno presenečeni. Skrb in vzgoja otroka pač zahtevata veliko energije. Pri starševstvu se stvari odvijajo počasi in otroku morajo biti zagotovljene osnovne reči: hrana, spanec, osnovna higiena, ljubeča skrb zanj z veliko nežnih dotikov, besed in pesmic. Če starši tega še ne znajo, se bodo pa priučili. Počasi in seveda jim bo to vzelo dodaten čas in energijo. K sreči imamo evolucijsko vrojene mehanizme – hormone, kot je na primer oksitocin, ki se sprošča ob dojenju in tudi spodbuja navezanost – in smo opremljeni za starševstvo. Ni pa dobro, če te mehanizme zanemarimo zaradi potrošniške pretveze, da bomo poskrbeli zase. Zase dobro poskrbiš s tem, ko se dobro počutiš sam s sabo in ko imaš urejen odnos z otroki in partnerjem. Gre za varen in miren odnos s svojimi bližnjimi. Za otroke je to pomemben zgled, ki jim zelo pogosto manjka.

»Otrok zahteva pozornost in čas – redki dobrini sodobnega časa.«

Ja, vse je na videz popolno. Potem pa še mamam vsi govorijo, da si morajo nujno vzeti čas samo zase. Ljudje smo naphani s tem, kako poskrbeti zase. Do neke mere se s tem strinjam. Ko na letalu zmanjka kisika, pomagaš najprej sebi, potem otroku. Sliši se paradoksalno, ampak ni. Otroci so lahko toliko zdravi, kot je zdrava mama oziroma oba starša, družina, nato družba. Otrok pa predvsem zahteva pozornost in čas – redki dobrini sodobnega časa, ki ju skoraj nihče nima na pretek.

Kako se to opazi pri otrocih? Ste se kdaj vprašali, zakaj je čedalje več anksioznosti, čeprav za otroke vedno bolj skrbimo? Verjetno lahko odgovore na to najdemo tudi v našem načinu življenja. Zelo pomembno je, da zaupaš življenju in znaš videti dobro. Najsrečnejši namreč niso tisti, ki imajo vse, ampak tisti, ki iz tega, kar imajo, naredijo največ!

Ena od pomembnih nalog starša je tudi, da svojega otroka zaščiti. Pogosto jim želimo prihraniti predvsem slabe izkušnje. Starši mislijo, da morajo otroku prihraniti vse negativne izkušnje in vsa manj prijetna čustva. A življenje je pestro ravno zaradi tega. Ni negativnih čustev. Čustva samo so. Na primer jeza. To je zelo močno čustvo. Je potencial za spremembo. Takrat, ko sem zelo jezna, se vprašam, kaj lahko naredim, da bom nekaj spremenila, nekaj, česar mi je res dovolj.

Predvsem pa starši čustev naj ne bi skrivali. Vzemiva primer. Otrok razbije vazo, ki je meni veliko pomenila. Kaj bom rekla? To je bila vendar vaza moje babice! Čuvala sem jo trideset let, ni mi vseeno. Jezna sem in tudi žalostna! Kaj naj zdaj s to razbito vazo? V redu, bova skupaj počistila, pazila bom, da se ne boš ranil, ne bom pa otroku s prisiljenim nasmeškom rekla: Vse je v redu, se zgodi. Prav je, da otrok vidi moja čustva. Zato je tudi prav, da mu povem, da sem žalostna in jezna, ker mi je vaza veliko pomenila. Je pa samo dejanje tisto, ki mi ni všeč, ne pa otrok, ki je to storil. Razvrednotiti nekaj, kar nam veliko pomeni, pod pretvezo, da se izognemo konfliktu, je slabo! Kako naj se otrok nauči pomena čustev, če mama nosi masko in se pretvarja?

 Pravite tudi, da se malčki s čustvi šele seznanjajo … Mlajši otroci se še učijo prepoznavanja čustev. Nimajo še ustreznih besed. Dvoletnik, recimo, pozna in občuti jezo, a je ne zna poimenovati. Potem pa se, recimo, zgodi, da joka, je razdražen, ker se mu je pokvarila igračka. Mi ga skušamo potolažiti, da mu bomo kupili drugo, povrhu vsega pa mu rečemo: »Veš kaj, ti si sigurno lačen. Ali pa utrujen.« In mu damo hitro jesti ali ga silimo k počitku. Če to počnemo sistematično (sicer nehote, morda smo bili celo sami tako vzgajani) in recimo mešamo občutke lakote in vznemirjenosti, se bo otrok privadil tega vzorca. Lahko se zgodi, da tak človek, ki odraste, obišče hladilnik vsakič, ko ima težave. Kaj se je zgodilo? Starši niso poimenovali pravega čustva in so otroka naučili, da občutek vznemirjenosti pomeni lakoto.

»Mlajši otroci se šele učijo prepoznavanja čustev. Dvoletnik občuti jezo, ne zna pa je še poimenovati.«

Različne izkušnje – prijetne in manj prijetne – pri otroku torej spodbujajo razvoj možganov.
Življenje je dinamično, nenehno se je treba prilagajati. To nam omogočajo naši možgani. To je tudi njihova, zame najlepša sposobnost. Možgani so naše najboljše prilagoditveno orodje. Ves čas se odzivajo in odgovarjajo na dražljaje iz okolja. Po eni strani spreminjajo, gradijo okolje, po drugi strani pa lahko spreminjajo celo sami sebe. Temu rečemo plastičnost. Plastičnost učenja in spomina, ki jo imamo vsi tudi v pozni starosti (razen ob bolezni) nam omogoča učenje novih reči. Pri otrocih pa dodatno poznamo razvojno plastičnost, ki jim omogoča hitrejše in lažje učenje kot kdaj kasneje.

Lahko skleneva, da so za zdrav razvoj bistvene različne izkušnje in razgibani socialni stiki?
Za zdrav razvoj in zorenje možganov so potrebni ravno prava mera spodbude in nelagodja. Pa dober zgled in dovolj časa, da lahko poskusimo kaj novega, napravimo neumnost in napako popravimo, čas tudi za sledenje lastnim strastem in talentom ter občutek varnosti.
Tega pa zagotovimo zlasti s prijetnim in varnim socialnim okoljem. Ljudje smo namreč zavzeli planet kot skupnost in ne kot izjemni posamezniki. Z vsem tem starši otroke opolnomočimo za življenje. Zato je tako pomembno, da jih ne oropamo izkušenj. Ne umikamo mu tistih, ki bi lahko bile potencialno boleče. Seveda pa otroka zaščitimo pred »fatalnimi« odločitvami – pri teku čez Celovško cesto v rdečo luč se ne igramo poskusa z napakami. To je tako kot pri učenju hoje. Kako se otrok nauči hoje? Tisočkrat pade, tisočkrat vstane, se udari in poskuša znova. Starši ga spodbujamo, da poskuša znova. Kasneje, ko kot najstnik naredi traparijo, pa mu rečemo: »Dosti! Nikoli več!« Zakaj? Saj se vendar uči! Dajmo mu priložnost, da naslednjič ne naredi iste napake. To je učenje iz napak.

Ki pa je med najmanj udobnimi načini učenja …Drži, vendar pa je tudi med bolj učinkovitimi. Učenje iz napak je zelo pomemben mehanizem v naših možganih. V predelu sprednjega cingulatnega korteksa imamo predel, ki signalizira, kdaj naredimo napako. Še preden dobimo informacijo, da je nekaj narobe, naši možgani že vedo, da nekaj ni prav. Zato je zelo narobe, če starši preglasimo ta dobro delujoči sistem v otrokovih možganih s tem, da rečemo, saj ni nič hudega, ali pa da to spregledamo. Otrok natanko ve, kaj se dogaja. Zato je tako pomembno, da otrok potem napako sam tudi popravi!

Kaj pa, ko otrok ne zna popraviti napake? Pokažite mu, kaj je bilo narobe, in če še vedno ne ve, mu svetujte. Predvsem pa mu dajte čas in prostor, da napako res popravi. Ni naloga starša, da popravlja napake otrok.

Ob tem si lahko torej oddahnemo tudi starši. Napake so dovoljene. Tudi v vzgoji?
Daleč najboljši starši so tisti, ki delajo napake in jih tudi priznajo – tako sebi kot otroku – ter se znajo tudi opravičiti zanje. Učenje iz napak je pomemben del učenja, ki vodi k izboljšanju vedenja. Iz psihološkega vidika vemo, da celo najboljši starši večkrat dnevno naredijo kakšno »vzgojno« neumnost, pa njihovi otroci zaradi tega nimajo prav posebnih posledic, če so sicer odnosi avtentični in pristni.

Vsak otrok potrebuje ob sebi ljubečo osebo, ki ga vidi takšnega, kakršen v resnici je. Ni nujno, da so to starši. Lahko je babica ali dedek ali mogoče celo kdo drug, recimo učitelj ali učiteljica. Pomembno je, da se mi kot odrasli zavemo pomena svoje prisotnosti. Veste, človekova bližina tudi zdravi.

Pripravila, Maja Bizjak

 

Dostopnost