Z novim šolskim letom so v skupino Miške prišli novi otroci. Nekateri so se priselili iz Polžkov, nekateri pa so čisto prvič prestopili vrtčevski prag.

Zjutraj smo morali obrisati kakšno solzico, a pri nas je objem zdravilo za vse. Nove miške so zelo samostojne. Obuvajo se že same, jejo same, roke si znajo pravilno umiti… in nihče ne rabi več dude.

Nekega dne pa se je zaslišal glasen jok, kaj jok, jezno kričanje. Pogledali smo okrog sebe, po igralnici, po vseh kotih. Zagledali smo malega meda, vsega objokanega. Vprašali smo ga zakaj joka. »Iiiizguuubil sem dudooo«, je jokal. »Pomagale so mi že živali v gozdu. Zajček mi jo je iskal, pa srnica, še celo volk. Nihče je ni našel, jaz pa ne morem zaspati brez dude«.

Tako smo tudi Miške cel teden pomagale iskati dudo. Iskale smo na dvorišču, pri igralih. Šli smo na travnik in v gozd, pogledali smo proti jezeru. A dude nismo našli. Zadnji dan pa smo šli mimo vrtčevskega nasada jagod in glej – duda med jagodami. Nesli smo jo malemu medu, razveselil se je in se zahvalil. Čisto utrujen je malo podudal in bljak jo je izpljunil. »Saj je sploh ne potrebujem več«, je rekel in zaspal. »Mi tudi ne«, so rekle miške in po kosilu zaspale.

Pripravili, Danijela in Katarina