“V majceni hiški je stara ženička živela,
v njej je le mizo in stole in čajnik imela.”
Takšen začetek pravljičnega tedna v družbi stare ženičke, modrega moža, kokoši, koze, pujsa in krave, smo imeli v veliko večji hiški sredi Dolenje Trebuše. Otroci, iz skupine Želvice, smo pravljici Hiška, majhna kot miška, najprej prisluhnili in se ob njenih smešnih rimah hihitali. Skozi ves teden smo obračali slike iz knjige, ter sestavljali svoje še boljše, izvirne zgodbe, ki jih nismo zaupali prav vsakemu, pa tudi ne preveč na glas, da naša domišljija nebi smisla izgubila. Kmalu smo ugotovili, da te domače živali v hiški res nimajo kaj početi, zato smo jim poiskali njihove domove, najprej s pomočjo slik, ter ob tem pripovedovali o njihovih prijateljih, sosedih na kmetiji. Ker pa smo sredi Trebuše mi doma, le nekaj korakov proč od hleva s kravami, kozami in pujsi, ter kokošnjaka s kokošmi, smo jih kar v živo obiskali in se prepričali na lastne oči, da se zmeda iz pravljice ni v realno življenje preselila. Na srečo nikjer nismo zasledili, da bi skozi okna hiš nas živali pozdravljale, le tu in tam nas je kakšna gospa nagovorila in lepo pozdravila. Mi pa smo domove svoje na papirju upodobili, iz kock vedno znova gradili hleve in hiše, pa znova hiše in hleve, dan za dnem.
Pravljica nas je res prevzela, zato smo radi jo tudi sami prelistali, najbolj pa smo bili veseli, ko so lutke oživele, zgodbo svojo z nami delile in na koncu še pesmico zapele. Pravljični teden nam prehitro je minil, ter nas še dodatno s sončkom obdaril, da smo veliko časa lahko v prelepi naravi preživeli.
Za vrtec Dolenja Trebuša, Petra in Kristina
