Pa so znova odprla se vrata našega vrtca v Dolenji Trebuši, ki je že nestrpno pričakoval vse svoje malčke, punčke in fantke, ter tudi svoje vzgojiteljice. Na široko se je le nasmehnil in jih povabil, da se mu pridružijo, da ne bo več tako osamljen. Ob tem pa jim je povedal svojo zgodbo o težkem pričakovanju…
»Tako. Lepo sem se uredil in si dobro odpočil, pa naj pridejo!«, je dejal vrtec in na široko odprl vrata.
»Kdo naj pride?«, je radovedno vprašal vrabček. Bil je še majhen in neveden.
»Ja, kdo le? Otroci vendar!«, se je zasmejal vrtec.
Zdelo se mu je, da vendar vsi, prav vsi vedo kdo hodi v vrtec.
»Pa ne bodo prišli. Še ne.«, so odkimale rožice.
One so vedele, da otrok tudi lani še ni bilo tam, ko so pisano cvetele ob potkah in gredicah okrog vrtca.
Bile so še počitnice.
Vrtec je žalostno povesil oči: »Tako dolgo sem že sam. Res sem bil malo jezen na Braneta, ker me je brcnil v vrata. Pa Tadej, ki je tulil in cvilil po mojih hodnikih, da sem se kar tresel. Veronika me je večkrat poškropila z vodenimi barvicami, da sem dobil izpuščaje po steni. Pa Marko in Dejan sta s treskom zapirala in tiščala vrata, da me je zvijalo po vseh podbojih«.
»Uf, potem pa je bolje, da ne pridejo«, so ogorčeno odkimavale rožice.
»Ne, ne! Saj so tudi lepo ravnali z mano. Krasili so me s slikami. Nosili so mi rože. Pospravljali so igrače, prezračili so me tudi.
Peli so mi in plesali, da sem kar drhtel. Pomislite! Nastopali so zame! Nikoli mi ni bilo dolgčas.«
»Zdaj, ko sem se uredil in sem lepo popleskan, svež in dišeč, bodo zagotovo še bolj prijazni z menoj«, se je veselil vrtec.
»Ja«, so se zasmejale rožice. »Saj pridejo, prav vsi pridejo, toda šele takrat, ko bo na koledarju pisalo:
PRVI SEPTEMBER
Za vrtec Dolenja Trebuša, pripravila Petra
