Vsak dan slišimo, ko prihaja vlak iz tunela ali odhaja vanj in naprej proti Gorici. Letos imamo še posebno srečo, saj popravljajo gorenjske tire in je tovorni promet preusmerjen na bohinjsko progo. Včasih so tile tovorni vlaki tako dolgi, da jim ni videti konca, lahko jih potiskata celo dve lokomotivi.
Kot vsako leto smo se odpravili do tunela. Šli smo pravočasno, da bomo videli dopoldanski potniški vlak. Opremili pa smo se tako, kot je prav za poletni čas. Prečkali smo most čez Idrijco, poklicali Kim in nadaljevali po makadamski cesti. Katarina nas je osvežila in že smo bili pri odcepu proti tunelu. Postavili smo se, kot je v navadi, na varno ob skladovnico drv. Čakanje se je pričelo. V tunelu se je nekaj zaslišalo. Zelo oddaljen zvok, čez čas pa se je nekaj zabliskalo. Mi smo pa začudeni poslušali kaj naj bi to bilo. Hrup je postajal močnejši in močnejši, tla so se tresla… in tovorni vlak je zelo glasno zdrvel mimo nas. Mi pa smo odprtih ust gledali za njim. In smo spet čakali in čakali, da smo morali lulat. Končno je prišel še potniški vlak za Novo Gorico. Ta manj ropota, nam je pa popiskal in to dvakrat. Odpravili smo se proti vrtcu. Na dvorišču smo pojedli sadje in popili vodo, se še malo poigrali in odšli na kosilo.
Včasih posebne dni tako posebno doživljamo, da tudi končamo na poseben način.
Pripravili, Danijela in Katarina
