Sredi septembra smo Kužki z vzgojiteljico prebrali e-pošto, ki nas je vabila k sodelovanju na kobariškem Jestivalu. Izvedeli smo, da bo na njem razstava stenskih prtov, ki so nekoč krasili kuhinje. Tematiko na starih prtih so predstavljali trije motivi: rastline, podobe iz življenja (največkrat so ponazarjale kuhinjo, otroke pri opravilih ali igri) in besede, oz. reki. Vrtčevske skupine pa naj bi ustvarile in poslale na razstavo »prte po naše«.
Takoj smo se ogreli za nalogo in na naš platneni prt, ki so nam ga poslali, narisali motiv otroške igre danes. Uporabili smo flomastre za blago, rastlinske dele po robu prta pa smo izvezli. Pomagali smo si s posnetki vbodov iz Youtuba ter knjigami o vezenju in šivanju. Izmislili smo si tudi svoj rek Vrtec Gora imamo radi in ga napisali s šivalnimi vbodi. Pri delu smo se izmenjavali, saj je bilo potrebno veliko potrpljenja in spretnosti. Ob ogledu starih vezenin in klekljanih čipk smo se čudili spretnosti in vztrajnosti deklet in žena nekoč.
Vprašali smo se, od kod so včasih dobili platno in skozi film Od lanu do platna ter zgodbico Kdo je naredil krtku hlačke, izvedeli tudi to. Predlo na kolovratih, vezlo in klekljalo se je predvsem ob zimski večerih ob pogovorih, pesmih in borni svetlobi petrolejk. Poiskali smo jih na internetu in videli, da so razsvetljevale čisto drugačne kuhinje in izbe, kot jih imamo danes. Striček Google nam je postregel z veliko fotografijami črnih kuhenj z ognjišči in malo bolj modernimi.
Na sprehodih smo opazili, da imamo tudi v naši bližnji okolici pričevalce starih časov. To so stare hiše s kamnitimi podboji vrat in okvirji oken, s slamo pokrito sušilnico sadja – pajštvo in seveda kozolce. Te mogočne stavbe so bile postavljene za sušenje žita, danes pa jih izkoriščamo drugače. Obiskali smo kozolec v Zakraju, v katerem je Evgen Feltrin uredil muzej starega kmečkega orodja, naprav in strojev. Kar nekaj jih je za predelavo žita, ki se je nekoč sejalo na Planoti. Evgen nam je razložil, kako so delovali in ni treba posebej povedati, da so nam bili najbolj zanimivi vrtljivi deli.
Naše raziskovanje in spoznavanje se je nadaljevalo tudi v okviru 3. planinskega izleta, ko smo obiskali črno kuhinjo v Jerovci, naslednji dan pa še razstavo na dvorišču ob starem vodnjaku v Polju. Ob vodnjaku – štirnu smo najprej rešili uganko, kako so do vode prišli včasih, preden je bil na Planoti zgrajen vodovod. Ko so vodo potegnili iz štirna pa je bilo potrebno prati na »periunku« in v lesenem škafu. Tudi to smo si ogledali v filmu. Razstava v Polju ni bila čisto prava, muzejska, zato je ob njej zaživela igra kuhanje. Za konec nas je razveselila še igrača Matiček žagar, ki je seveda lesen in je zaradi uteži neprestano nihal.
Spoznali smo, da je bilo kmečko življenje včasih težko, a hkrati so bili ljudje veseli in drug drugemu pomagali pri opravilih. Tudi nam je uspelo v veselju odstirati življenje naših prababic in pradedkov, ohranjali smo stik z naravo in bili med sabo povezani. Tako kot včasih.
Za Kužke, Stanislava Črv
