Na sprehodu smo opazili nenavaden kupček zemlje z luknjo na sredini. Izvedeli smo, da ga naredi deževnik. Otroci so že vedeli, da deževniki rahljajo zemljo in da s tem koristijo rastlinam, ki tam rastejo. V vrtcu smo iz obširnega časopisnega članka, knjige Kako živi deževnik Jan in interneta izvedeli o deževnikih še veliko novega in spoznali, da so prav neverjetne živali.
Med razgibavanjem smo se skušali premikati kot deževniki, saj smo jih že večkrat videli, kako se krčijo in raztezajo. Deževnika smo na dvorišču ponazorili tudi z obroči, se skoznje plazili, nato po njih še skakali.
Vsak otrok si je narisal deževnike treh dolžin in jih med sabo primerjal. Tako so uporabljali izraze za opisovanje velikosti, oziroma dolžine. Nihče pri risanju ni pozabil na številne kolobarje in tako imenovano sedlo, to je del, ki je drugače obarvan.
Deževniki so nastali tudi s poljubnim nizanjem kroglic in perlic na vezalke, kasneje pa še taki s ponavljajočim vzorcem. Poseben izziv, ki so se ga otroci z veseljem lotili, je bilo izdelovanje deževnikov iz papirja. Starejši so samostojno, mlajši pa z nekaj pomoči, z ravnili narisali črte, izrezali trakove, jih zvili, zalepili z lepilnim trakom in nanizali na žico. Na izdelek so bili zelo ponosni, z njim so se krajši čas tudi igrali.
Prišli smo na idejo, da bi bili deževnikovi kolobarji kot nalašč za polja za igro s kocko in figuricami, podobno kot Človek ne jezi se. Najprej smo naredili načrt, potem pa so ga predšolski otroci prenesli na dva večja formata. Da bo igranje bolj zabavno, so z barvo določili polja za opravljanje nalog, ki so jih prikazali s slikopisom v legendi.
Ob sončnem vremenu smo ponovno šli na sprehod in z bolj natančnim opazovanjem ugotovili, da je glistin pravzaprav veliko in da so povsod. Poleg njih smo na travniku opazili tudi krtine, kar je pomenilo, da živi deževnikov sovražnik zelo blizu.
Enega deževnika smo srečali na cesti. Rešili smo ga pred izsušitvijo tako, da smo ga prestavili na zemljo. Brez sluzi se namreč zaduši, saj diha skozi kožo. Vedeli smo, da nas ne vidi in ne sliši, se je pa burno odzval na dotik.
Nekaj utrinkov si lahko ogledate tukaj.
S tem, ko otroci živali spoznajo pobliže, se jim do njih razvije odnos, ki jim preprečuje, da bi z njimi grdo ravnali.
Za vrtec Šentviška Gora, skupina Kužki, Stanislava Črv
