Na Gregorjevo – otec, še veš?-
se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici
gostili se, pili so …
(Oton Župančič, Duma)
Žvrgolenje ptičkov po vrtovih in mestnih parkih že opominja, da v naše kraje prihaja pomlad. Na Gorenjskem, navada pa se je razširila tudi po drugih okrajih Slovenije, se je obdržal ali na novo obudil običaj, da se na Gregorjevo spušča luči v vodo, kar simbolično pomeni, da se takrat začne daljšati dan. V Ljubljani in njeni okolici so bili mnenja, da imajo ptički ta dan gostijo in da na vsakem grmu visi pogačica. V Beli krajini otroci pod grmovjem iščejo “berliček” in “povitico”. V Prekmurju pa na Gregorjevo jutro v sadovnjakih mame nastavijo pečene sladke ptičke.
Miškam se tudi zdi pomembno ohranjanje slovenskih običajev. Čolničkov z lučkami nismo naredili, ker se jih spušča šele ob mraku. Mi pa smo takrat že vsak v svojem domu, pa tudi primernega potočka ni v naši bližini. In tako smo se lotili peke. Zamesili smo fino kvašeno testo, ga mešali in mesili in še mesili. Medtem ko je testo vzhajalo, smo se igrali igrico Ptički v gnezda. Testo smo potem razrezali, da je vsak dobil svoj del. Oblikovali smo kačico, jo zavozlali malo po svoje, oblikovali še repek in dali v pečico. Med peko smo ves čas dobro pazili, in cedili sline ob omamnih vonjavah, ki so se širile po vrtcu. Ko so se ptički hladili smo imeli čas, se naučili novo pesmico Pleši, pleši črni kos in ob njej tudi zaplesali. Ohlajene ptičke smo zavili in jih odnesli domov v pokušino.
Pripravili, Danijela in Katarina
