V petek popoldne, ko smo Kužki odhajali iz vrtca domov, se nismo poslovili kot po navadi, pač pa smo rekli: »Se vidimo zvečer.« Čakala nas je namreč noč v vrtcu.
Ko smo se poslovili od staršev in že nestrpno čakali, da odidemo v gozd iskat sladoled, smo med igro na igralih našli čebelico s pismom. Na njem je pisalo, da imajo čebelice naš sladoled, ki so ga rešile pred popoldansko nevihto. Delile ga bodo z nami, če najdemo njihovo skrivališče s pomočjo pisem.
Sklenili smo, da gremo iskat čebele in sladoled in sledili navodilu v pismu: Pojdite do najbližjega kostanja, ki raste ob dveh lipah. Hitro smo vedeli, da je to kostanj ob cerkvi, zato smo se podali na pot. Ob kostanju smo našli naslednjo čebelico s pismom, na katerem je bila naloga za prepoznavanje listov in cvetov dreves in navodilo: Pojdi v kraj, kjer stanujeta dvojčka, ki ju poznaš. V klancu na koncu vasi te čaka pismo. Vedeli smo, da se moramo odpraviti v Zakraj. In res nas je v klancu čakalo novo sporočilo. Po gibalni nalogi smo morali poiskati žago za žaganje hlodov. Med deskami je bilo skrito pismo z zemljevidom nadaljnje poti. Še prej smo v pesmi zgradili leseno hišico, potem pa se orientirali in kmalu našli pravo pot. Začrtana pot na zemljevidu nas je pripeljala k še enemu kostanju, na katerem je bilo pismo z zadnjim navodilom. Z držanjem za roke smo morali narediti tri kepice sladoleda, nato pa iti k stari zbiralnici mleka. V mraku smo zagledali dve čebelici, ki sta nam prijazno mahali in nas vabili. Stekli smo za njima in zagledali voziček s sladoledom. S pesmijo smo »odklenili« skrinjo s sladoledom in se z njim zadovoljno posladkali.
S polnimi trebuščki, smo si za lažjo pot proti vrtcu prižgali še lučke. Na igrišču pri vrtcu pa smo naleteli na člane folklornega društva, ki so pravkar imeli vajo. Zasrbele so nas pete in z njimi smo zaplesali. Prijetno utrujeni smo se nato odpravili v vrtec, povečerjali, umili zobe, se preoblekli v pižame in zatisnili očesa.
Ob dogodku smo se na zabaven način marsikaj naučili in utrjevali skupno prijateljstvo.
Za nami je bil res prijeten dan, poln dogodivščin in lepih vtisov. Večina se jih je glasila takole:
Všeč nam je bilo ko:
– smo šli h čebelicam na sladoled;
– smo plesal na igrišču;
– smo bili pri vozičku z lučkami;
– smo spali;
– smo hodili z lučko;
– smo videl lep voziček;
– smo prišli na počitnice spančkat.
Lepo se zahvaljujemo čebeli Kristini in čebelčku Rajku, ter celi njuni družini, da se je z našim sladoledom vse srečno končalo.
Za vrtec Šentviška Gora, skupina Kužki, Anita Mravlja
