Nekoč pred davnimi časi so med dvema rekama, na vrhu visoke planote, živeli Kužki. Nekega dne so skupaj z vzgojiteljicama vstopili v pravljično deželo.
Omenjena dežela se ni zdela nič posebnega, dokler niso pravljice oživele.
Nekatere so oživele s pomočjo pripovedovanja vzgojiteljic. Rdečo Kapico in babico je tako požrl volk, lovec pa ju je rešil. S pomočjo Slikovedke oziroma Kamišibaja je bila zgodba tako živa, da so ji otroci prisluhnili od začetka do konca. Spoznali so, da dobro vedno premaga zlo in da so pravljice lahko zelo poučne.
Pravljice seveda pogosto živijo v knjigah. To zelo dobro vesta tudi učenki 4. razreda, ki sta v igralnici prebrali dve basni. Otroci so bili navdušeni nad branjem učenk in se odločili, da se bodo v šoli tudi sami naučili dobro brati. Tako bodo lahko samostojno brali pravljice in raziskovali vsebino zanimivih knjig.
Pravljice so otroke tako prevzele, da so si jih nekateri med njimi izmislili celo sami. S pomočjo prstnih lutk, smo vstopili v svet gozdnih živali. Zajčka je motil dež, lisička Sofija pa je kar v naši igralnici praznovala rojstni dan in tudi nam postregla s kostanjevo torto.
… in Kužki so živeli srečno do… No, naše zgodbe še ni konec, čaka nas še cel teden pravljic. Le kaj vse se še lahko zgodi?
Za Kužke, Nataša
