Danes, v mišji luknjici živijo otroci, ki so nasmejani in razigrani. Radi imajo pravljice, zato jih veliko tudi preberejo. Nekega dne, so se odločili da preberejo knjigo o Muci Copatarici. Pa nikjer niso našli pravega kotička za branje. Povsod je bilo glasno in nič niso slišali. In glej, čira-čara, pojavil se je kotiček, ki je miren in namenjen listanju in branju knjig. Kako so bili veseli. Hitro so smuknili vanj in v miru prebrali pravljico. Muca Copatarica pa jih je nato vsak dan presenetila in jim je v kotiček vsak dan prinesla novo slovensko pravljico, ki so je bili zelo veseli.
Ker so jim bile pravljice tako všeč, so se odločili, da napišejo in ilustrirajo tudi sami svoji pravljico. Bili so ilustratorji in tudi pisatelji. Pisali in pripovedovali so najrazličnejše zgodbe, o živalih, vozilih in različnih dogodkih. Nastale so res lepe pravljice.
A ti otroci so bili tudi malo neredni in niso pospravili copat za seboj. Iskali so jih med igračami, v vozičku… a jih niso našli. Šli so jih iskat, po potkah, v tunelih, čez ovire po poligonu in pretaknili vsak kot igralnice, a jih ni bilo. Zato so se odpravili iskati muckin dom. Iskali so v gozdu po poteh in ga končno našli. Muca je copate pustila pred vrati svoje hiške. Napisala jim je pismo, da morajo vedno pospraviti copate za seboj, ker drugače jih bo spet odnesla.
Kdo ve, ali jih bodo sedaj otroci pospravili za seboj.
Pripravili Maja in Katarina
