“O poglej, poglej ga, pajka.”
“Tam na omari leze.”
“Jaz se ga bojim!”
Tako se je začela zgodba o naši dogodivščini s Pajkcem Ogabkom in njegovimi prijatelji, ki so nas popeljali med različna čustva, ki jih tudi mi občutimo ob danih situacijah. Ker se v zgodbi pajkca ljudje bojijo, smo se tudi mi najprej posvetili strahu, temu česa se bojimo, česa nas je strah. Pogumne Želvice smo kmalu ugotovile, da je pod tem čustvom le kratek seznam, ki ga s skupnimi močmi tudi premagamo. Sledilo je prepoznavanje naslednjega čustva, to je ljubezen, o tem koga vse imamo radi in zakaj, pri čemer se je naš seznam zelo podaljšal. Skozi pogovor smo kmalu ugotovili, da niso samo starši in ostali člani družine tisti, ki jih imamo radi. Radi imamo tudi svoje prijatelje, zato smo si ves čas izkazovali veliko mero naklonjenosti, bili prijazni drug z drugim, ter si izmenjali najmočnejše objemčke. Vmes se kdaj med nas je prikradla tudi žalost, kakšna solzica je spolzela po licu, ki smo jo hitro posušili in žalost iz naše igralnice pregnali. Res nam je najlepše, ko smo veseli in nasmejani, ko nas nič ne boli in nič ne skrbi. Pajkcova družba nam je res dobro dela, še posebej ker nam je pomagal prepoznavati vso paleto izrazov na našem obrazu. Včasih smo se vsi navdušeni spakovali, ko smo drug drugemu želeli pokazati kako se počutimo.
Po vseh prepoznanih čustvih si najbolj želimo, da nas ljubezen, veselje in ponos, spremljajo na vsakem našem koraku, da nam pričarajo pisano otroštvo z najlepšimi trenutki. Naj pa žalost, strah in jeza, le občasno na obisk pridejo, se za hip ustavijo in zelo kmalu izginejo.
Na koncu naše dogodivščine smo se še sami v pajke prelevili, ter kmalu ugotovili, da so to prijazne živali, ki radi v naši bližini živijo, ter da se jih ni potrebno čisto nič bati.
Za vrtec Dolenja Trebuša, Petra in Nina
