Ko, ko, ko…nas je Polžke danes vabil neznan glas. Kmalu smo ugotovili, da ta glas pripada kokoški. Odločili smo se, da mu bomo sledili. In tako smo prišli do Ulinega dedka, ki nas je prijazno sprejel ter nam pokazal kokošnjak, v katerem je bilo polno kokošk. Radovedni Polžki smo se jim z zanimanjem približali ter jih najprej opazovali samo od daleč. Nato pa je Ulin dedek eno izmed kokošk prinesel iz kokošnjaka, da smo jo lahko bolje videli, pustila pa se nam je tudi pobožati. Le pri hrani je bila preveč izbirčna. Zato koruze, ki smo jo prinesli, ni marala pojesti. Toda Polžkov to ni zmotilo, prav nasprotno- prav zabavali smo se, ko smo koruzo pobirali mi, ne pa kokoška.
Na koncu smo se ustavili še pri Ulinem kužku, ki nas je radovedno pozdravil, tudi njega pa smo lahko pobožali. Bilo nam je zelo lepo.
Hvala Ulinemu dedku Silveriju, da si je vzel čas in da nam je pokazal svoje kokoške.
Pripravili, Kristina in Maja
