PRVIČ V VRTEC
Vrata vrtca odprimo že mnogo prej, vsaj takrat, ko smo povabljeni na informativni sestanek. Čeprav so vam informacije o vrtcu mogoče že poznane od uvajanja starejših otrok pa je koristno iti vsakič posebej. Ne samo, da spoznamo vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice, tudi otrok naj ve, da smo zaradi njega odšli v vrtec – starejši kot je otrok, bolje izkoristimo to priložnost. Otroku povejmo, kje smo bili in kaj smo slišali. V vrtcu vprašajmo vse, kar nas zanima, povejmo svoje strahove, pogovorimo se o otrokovih navadah, spoznajmo druge starše, poklepetajmo z njimi in bodimo prepričani, da bo za našega otroka dobro poskrbljeno. Več kot bomo vedeli, več bomo lahko spodbudnega povedali otroku.
Zaupanje je ključnega pomena. Prej kot starši sprejmemo dejstvo, da bodo za našega otroka skrbeli drugi ljudje, prej bo to dejstvo sprejel otrok. Ne presojajmo vzgojiteljic in pomočnic na podlagi enega srečanja ali parih besed, ki smo jih slišali od drugih. Ne sodimo njihove usposobljenosti glede na starost, na videz, glede na to, ali imajo svoje otroke. Ne bodimo užaljeni, če se niso nasmehnile ravno našemu otroku. Pred nami so ljudje, ki bodo skupaj z nami vzgajali otroka in nam bodo pri tem skušali biti v pomoč. Vzgojiteljice so tiste, ki se vsakodnevno srečujejo z našimi vzgojnimi napakami ali uspehi in nobene potrebe ni, da bi nas to skrbelo (razen, če delamo škodo otroku). Vključenost otroka v vrtec je čudovita priložnost, ki jo izkoristimo za medsebojno učenje, največjo korist od tega pa bodo imeli otroci.
Z uvajanjem v vrtec naj začne tisti starš, ki manj »komplicira«. Ni hujšega za otroka, kot da ga uvaja negotov, prestrašen starš, ki je nenehno na preži, kaj se bo zgodilo in ne izpusti otroka izpred oči niti za minuto. Starši opazimo med uvajanjem tisoč in eno podrobnost, ki lahko poda povsem napačno informacijo o tem, kaj se v vrtcu dogaja. Zato je najboljše vprašati, če ne vemo. Pogovor z vzgojiteljico razreši marsikaj in če ne poznamo dinamike in dela v vrtcu, ne sodimo prehitro. Seveda je opozarjanje na nepravilnosti nujno in potrebno, na drugi strani pa pogosto pozabimo pohvaliti, kadar je vse v redu. Za uvajanje si vzemimo čas in sledimo otrokovemu prilagajanju. Vprašajmo, kako smo pri tem najbolj koristni, kaj naj v skupini počnemo, kdaj je najboljše oditi in kaj je najbolj moteče za skupino. Službeni telefonski pogovori v igralnici, glasno klepetanje, opravljanje, natančno opazovanje vsega in vtikanje v delo vzgojiteljic prav gotovo niso zaželeni. Odidimo takrat kot smo se dogovorili in se vrnimo ob tisti uri, kot smo rekli. Boljše je, če je otrok večkrat po malo sam, kot pa da se navadi, da smo z njim vse dopoldneve. Bodimo prepričani, da večina otrok ne joka ves čas in da so zaposleni zainteresirani, da otroke potolažijo, saj ni njihov namen, da bi imeli skupino objokanih in razdraženih otrok.
Otroku je potrebno že pred vstopom v vrtec prilagoditi ritem, če se le da, vsaj en mesec prej. Naj vstaja ob podobni uri kot bo potem, naj ima obroke ob podobnih urah in prav tako opoldanski počitek. Če nam do vstopa v vrtec ni uspelo prekiniti z dudo, ga ne odvajajmo od dude v času uvajanja oz. v prvih treh mesecih. Če ima še vedno pleničke, naj jih obdrži še nekaj časa. Če ga čaka selitev v svojo sobo, naredimo to že prej ali nekoliko kasneje. V času navajanja na vrtec naj bo otrok deležen čim manjšega števila dodatnih sprememb in stresov. Popoldanski čas namenimo prijetnim dejavnostim, telesni bližini, igri, branju pravljic.
Otroka ne sprašujmo ves čas o vrtcu, izkoristimo tiste trenutke, ko sam kaj pove ali napeljimo pogovor na to, kar nas zanima. Poiščimo v knjižnici zgodbe, pravljice, ki opisujejo življenje v vrtcu, med prijatelji, igranje, deljenje igrač in podobno. Za starejše otroke je zanimivo, če jim pokažemo fotografije iz časov, ko smo sami hodili v vrtec in jim povemo zgodbice iz naših predšolskih dni. Nič hudega ni, če kaj dodate ali poveste tako, da bo otroka pomirilo. Na primer: »Tudi jaz sem včasih jokala v vrtcu, potem pa sem rekla, ah saj mami pride vsak dan, se bom pa rajši igrala… pa sem se igrala z Majo…«
Če se tudi sicer peljete kdaj mimo vrtca, pomahajte in recite »živjo vrtec, jutri spet pridem«, kakšen kratek ogled in malo več pogovora koristi predvsem po vikendih in po dopustih, ko se nekateri otroci spet težko navadijo na drugačen ritem.
Otroke drugačen način življenja utrudi, zbega, v njih se sproži veliko različnih občutij. Zato bodimo pripravljeni na spremembe razpoloženja, na jok, ko pridemo po otroka (ravno se je navadil preživeti nekaj ur brez nas in ko nas zagleda, se spomni na to, da je bil sam), na razdražljivost (nekateri otroci slabo prenašajo številne dražljaje), na spremembe v vedenju. Če nas kaj od tega skrbi, povejmo vzgojiteljici. Večina težav mine v prvih treh mesecih.
Izmislimo si poseben jutranji ritual ali pozdrav (dva poljubčka, pozdrav z noski, »petka« z roko). Otroci imajo radi obrede, ker jim olajšajo prehod iz enega v drug svet. Tudi mehke igrače so na začetku zaželene in v pomoč. Na copatke narišimo srčke ali otrokovega priljubljenega junaka. Oblačila izbirajmo udobna in lahka. Ne pretiravajmo z modnostjo oblačil, ampak naj bodo predvsem uporabna. Bolj kot bomo sproščeni in nasmejani starši, lažje bo za otroke. Bolj kot bo vrtec nekaj samoumevnega, prej ga bo otrok sprejel. Zato dajmo odrasli od sebe najboljše kar znamo in zmoremo. Užitek je gledati otroke, ko nam pri tem sledijo.
RAZVOJ PISMENOSTI V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Zgodnja ali porajajoča se pismenost označuje razvoj spretnosti, znanja in stališč, ki so podlaga za branje in pisanje. Porajajoča se pismenost je spontan začetek pisanja in branja, ki izvira iz vsakdanjih dogodkov v zgodnjih otroških letih.
Že v predšolskem obdobju opazimo znake razvoja pismenosti: otroci berejo slike, pišejo s simboli, katerih pomen poznajo samo oni, iščejo rime, navidezno berejo knjige, poimenujejo črke abecede, berejo znane napise iz okolice (npr. imena trgovin, bombonov …) in zapišejo lastno ime.
Pisanje in branje sta kompleksni dejavnosti, ki se ju ne da naučiti čez noč. Na to, kako hitro in uspešno poteka učenje, vplivajo številne druge otrokove sposobnosti in spretnosti, ki jih mora razvijati preden se začne sam proces učenja branja in pisanja. Mednje spadajo: spoznavna sposobnost (otrok mora dosegati predoperativno stopnjo mišljenja), govorno-jezikovne spretnosti (besedni zaklad, dolžina povedi, dobra izreka glasov), splošne in specifične zaznavne sposobnosti (pozornost otroka, vidno in slušno zaznavanje) in grafomotorične sposobnosti (orientacija v prostoru, drža telesa, drža pisala, fina motorika). Razvoj teh sposobnosti načrtno poteka v vrtcu in v prvem razredu osnovne šole skozi različne dejavnosti, vsekakor pa je dobrodošlo, da je otrok spodbud deležen tudi v domačem okolju.
Kako te dejavnosti lahko potekajo doma?
Omenjene sposobnosti doma otrok spontano razvija z igro in sodelovanjem pri vsakodnevnih opravilih. Za dejavnosti ne potrebujemo nobenih posebnih pripomočkov ali strokovnega znanja, naloga staršev je le, da se zavedajo pomena teh dejavnosti in jih otrokom omogočijo.
Vaje za razvoj govorno-jezikovnih spretnosti: pomembno je, da se pogovarjamo z otrokom: opisujemo predmete in pojave v vsakdanjem okolju in pri opravilih (oblačenju, umivanju, na sprehodu), beremo pravljice in prepevamo pesmi.
Vaje za razvoj fine motorike: gnetenje testa, gline, plastelina, brisanje prahu/mize, ožemanje krpe in gobice, sestavljanje lego kock, odpiranje škatlic, posodic, steklenic, nabiranje perlic/slamic na vrvico, lepljenje nalepk, prijemanje in razvrščanje predmetov s pinceto, kleščami, natikanje ščipalk, striženje s škarjami, vtikanje vezalk, »šivanje« gumbov, razporejanje kamenčkov na zarisane črte/vijuge/like, prelivanje tekočin v steklenice, zapenjanje zadrge …
Vaje za razvoj orientacije na sebi, v prostoru in na papirju: premikanje po prostoru po navodilih (naprej, nazaj, levo, desno), polaganje predmeta glede na navodila (žoga je pod/nad/ob/pred/za stolom), risanje črt (od leve proti desni, od spodaj navzgor), slikovni narek (»Na sredino lista nariši oblak. Nad oblak nariši zvezdo.«)…
Vaje za vidno razločevanje: vožnja z avtomobilčkom po cesti/osmici, povezovanje pik, prerisovanje slik, iskanje podobnosti/razlik med slikami, iskanje parov- igra spomin, iskanje vsiljivca med predmeti, iskanje določenega predmeta na sliki, reševanje labirinta na papirju, sledenje liniji z očmi…
Vaje za slušno razločevanje: »Katera žival se je oglasila?«, določanje vrstnega reda oglašanja živali, uporaba zvokovnih igrač, izdelovanje lastnih glasbil in prepoznavanje njihovih zvokov, izpolnjevanje dvojnih navodil (»Vzemi očetove copate in jih odnesi v hodnik«), poslušanje zvokov okolice (»Kaj slišimo v stanovanju/gozdu/trgovini?«), prepoznavanje glasov prijateljev, iskanje besed, ki se rimajo…
Vse sposobnosti in spretnosti, ki jih otrok razvije v predšolskem obdobju, mu omogočajo hitrejšo in lažjo pot pri usvajanju branja in pisanja, kar prinaša uspeh in skupno zadovoljstvo otroku in staršem.
Na spodnji povezavi pa si lahko skupaj z otrokom ogledate še pravljico z vajami motorike govoril:
https://www.youtube.com/watch?v=Uo12cWNlLhk&t=2s&fbclid=IwAR0WwiEhYT_351QXV720CjYxgku0em1xKN2Eu9Prpb3KVLEzTXfZ7eLPp7s
Pa še nekaj logopedskih povezav, ki se nanašajo na govorno – jezikovni razvoj otroka:
Logopedski kotiček
Od zmede do besede
Društvo logopedov Slovenije