Uvod vanjo smo naredili že dopoldne, ko smo si vsi, ki smo se namenili v petek prespati v vrtcu, na platnu ogledali zgodbico o kokoški Dorina jajca. O kokoših smo izvedeli kar nekaj zanimivosti, med drugim tudi, da so pametnejše kot si mislimo in da so zelo skrbne mame.
Zvečer smo se ponovno zbrali in sklenili, da poiščemo prave piščančke. Ugotavljali smo, kako se oglašajo in po poti prisluškovali oglašanju. Ko smo bili že v Zakraju in se pomudili ob kurniku s kokošmi in petelinom, nam je Julija končno izdala, da imajo piščančke pri njih doma. Tata Rajko nas je povabil v hišo, ker morajo biti piščančki na toplem. Tam smo si ogledali umetno valilnico in dva že izvaljena piščančka, ki smo ju vsi po vrsti popestovali in pobožali. Bili so prav taki, kot je o njih pisalo v zgodbici.
Pero na dvorišču je izdalo, da imajo na kmetiji tudi račke. Tudi njih smo si ogledali, potem pa nas je Rajko povabil na pašnik, kjer se je pasel konjiček. Julija ga je zajahala, vsi pa tega seveda nismo mogli storiti. Ugotovili smo, da se večeri in se bo treba vrniti.
Tik pred odhodom nam je Rajko zaupal, da ima z enim petelinom problem, saj že cel dan kriči. Prinesel je njegovo sliko, vzgojiteljica Slavka pa je zapela pesmico, ki nam je povedala, kaj petelina teži. Ušla mu je putka, se mu skrila, za povrhu pa znesla še dvoje jajc. Seveda smo Rajku in njegovi družini obljubili, da bodo nocoj mirno spali, saj se bomo potrudili in poiskali kokoško.
Prižgali smo si lučke in se okrepčali s čokoladnimi jajčki. Podali smo se na pot proti vrtcu in večkrat zapeli petelinčkovo pesmico, da bi nas putka slišala. Nismo si mislili, da bomo ta večer iskali kokoš, vsi smo se namreč nadejali iskanja sladkega zaklada. A ko smo našli putko, smo našli tudi zaklad. Odnesli smo ga v vrtec in odkrili sladoled. Da je bilo sladko presenečenje res dobro, priča to, da smo pozabili na fotografiranje pri jedi.
Zaspali smo ob umirjeni glasbi in mislih na dogodke. Spali smo tako mirno, kot luna, ki smo jo za spomin odnesli domov. Naslednje jutro smo vstali dovolj zgodaj, da smo si ogledali in poslušali še zgodbico Rdeča kokoška.
Rajku in vsem domačim se še enkrat zahvaljujemo, da so nam tako lepo izpolnili večer pred spanjem, na katerega otroci vedno težko čakajo.
Za vrtec Šentviška Gora, Stanislava Črv