Pozno popoldne smo se ponovno zbrali, z namenom, da noč prespimo v vrtcu. Pred spanjem imamo navado, da preberemo pravljico in to smo tudi storili. Vsebina knjige z naslovom Lahko noč in eno bolho za pomoč, nas je popeljala v svet, kjer pikapolonica preveri ali travniške živalice postorijo vse, kar je potrebno postoriti pred spanjem. Otroci so povedali, da je težko zaspati, če zunaj sije sonce, zato smo želeli priklicati temo in se lotili izdelovanja noči in zvezdic iz papirja. Pred preoblačenjem v pižamo, umivanjem zob in obiskom stranišča, si vsako leto privoščimo tudi sladoled, vendar smo tokrat naleteli na prazno embalažo. Le kdo nam ga je vzel? Če smo želeli sladoled dobiti nazaj, smo se morali podati na detektivski pohod. Najprej smo na tleh opazili mačje in pasje stopinje ter packe jagodnega sladoleda, zato smo upravičeno menili, da sta to kradljivca, ki ju iščemo. Prav nič težko jima ni bilo slediti, saj sta med potjo ves čas za seboj puščala stvari. Na tleh so ležali pasji povodec, ovratnica, pa klobčiči volne ter velika sočna kost. Na poti smo sicer srečali tudi psičko, vendar smo kmalu ugotovili, da so njene tačke mnogo premajhne od psa, ki ga iščemo. Pregledali smo ves travnik, za namige spraševali mimoidoče krajane, pozorno poslušali, vendar nismo našli ne psa, ne mačka in tudi sladoleda ne. Precej žalostni in obupani smo se vrnili v vrtec, misleč, da letos pač ne bomo jedli sladoleda. Nato pa smo našli obvestilo, v katerem sta maček in pes obrazložila, da sta se zbala, da se bo sladoled stopil in sta ga zato dala v zamrzovalno skrinjo. Joj, kako se nam je oddahnilo, ko smo ga zagledali. Ob sladkanju so bile otroške oči še toliko bolj sijoče in hvaležne. Kasneje smo postorili vse, kar so postorile žuželke v knjigi in zadovoljni zaspali.
Za vrtec Šentviška Gora, vzg. Slavka, Nataša in Alenka
