Na Šentviški Gori smo se odločili, da prespimo noč v vrtcu. Zbrali smo pogum in se pod večer vrnili v vrtec, otovorjeni vsak s svojo posteljnino in najljubšo plišasto igračo. Hitro smo si pripravili vsak svoje ležišče, vendar ni bil še čas za spanje. Otroci so bili živahni od vznemirjenja in čakali na sladoled, s katerim se vsako leto sladkamo. Odločili smo se, da najprej preberemo zgodbico o kresničku, čigar največja želja je bila, da bi razsvetlil nebo, tako kot Luna. Otroci so razumeli, da ena sama kresnica ne more razsvetliti neba, ampak kaj se zgodi, če se vse kresnice združijo in zasvetijo skupaj? Ko je Luna potrebovala počitek, se je kresničku Ninu uresničila največja želja. Otroci so se, očarani nad vsebino knjige, želeli odpraviti na travnik in poiskati kakšno kresnico, vendar nas je močan dež pregnal v telovadnico. Kar naprej so izražali željo, da bi jedli sladoled, ampak sledil je dogovor, da si ga morajo prislužiti. Vzgojiteljice smo pripravile več gibalnih nalog, ki pa so jih morali otroci izvesti vsi skupaj, drugače je bila kepica sladoleda izgubljena. Naloge so bile zabavne in otrokom zelo všečne. Pri doseganju cilja so morali med seboj sodelovati, si pomagati, reševati miselne izzive, drug do drugega izražati empatijo in prijaznost. Lahko je bilo opaziti medsebojno pomoč in upoštevanje pravil iger. Tako kot so kresnice združile svoje moči in skupaj razsvetlile temno noč, tako so se tudi otroci potrudili in složno uspeli. Za sladoled se je bilo seveda vredno potruditi. Vrnili smo se v igralnico, se posladkali in si izdelali vsak svojo kresnico, ki so zasvetile v temi. Precej utrujeni so nekateri zaspali že med animiranim filmom, druge je v spanec zazibala misel na prijetno preživet večer.
Za vrtec Šentviška Gora, vzgojiteljice
