Dogodivščina petkovega večera se je začela v vrtcu Dolenja Trebuša. Otroci so se z nahrbtniki na ramenih, s svojimi najljubšimi plišastimi igračami v roki, ter z velikim pričakovanjem vrnili v vrtec, kjer so nestrpno čakali, kakšna pravljica se bo tokrat odvila. Po prihodu so se predali likovnemu ustvarjanju, saj je kmalu pod njihovimi rokami nastala škatlica v obliki medvedka, ki je otrokom delil nasmešek, za prespano noč v vrtcu, pa jim podaril sladko nagrado. Ker smo čakali, da se vsaj malo zmrači, smo si zaželeli še kakšne pobarvanke, in kar naenkrat sta se na listu papirja pojavila junaka risanke, Maša in medved. Seveda smo jima z veseljem dodali nekaj pisanih barv, vedeli pa nismo, le zakaj sta se prav ona dva pojavila na papirju.
Ker se je dan prav počasi prevešal v večer, smo se opremili še z naglavnimi svetilkami, ter se podali na večerni sprehod pred spanjem. Ampak že na vratih nas je presenetilo sporočilce, ki nas je napotilo pred vrata vrtca. Kmalu smo na klopci zagledali deklico, ki je jokala, ko smo se ji približevali smo ugotovili, da je na las podobna Maši iz naše pobarvanke. In tudi sama ni bila, ob njej je bil medved, ki jo je neumorno tolažil, ter nam hitro predal naslednje sporočilce, da smo sploh ugotovili, zakaj je Maša tako žalostna. Po prebranem sporočilu smo ugotovili, da je pozabila kje je pustila svoje kolo, s katerim se je rada vozila naokrog. Prosila nas je za pomoč pri iskanju, nam pa to sploh ni bil problem, kmalu smo pretaknili vse kotičke, ter ga odkrili. Skupaj z Mašo na svojem kolesu in medvedom, smo se odpravili dogodivščini naproti. Po poti smo srečali še pujska na svojem ležalniku, ki se je predajal sončnim žarkom, srečali smo še zajčka, ki je iz zemlje le z težavo izpulil največji korenček. Sledili smo Maši in medvedu, ki sta nas popeljala do kombija, za katerim sta se skrivala nagajiva volkca. Tam nas je čakalo prav posebno presenečenje, škatlica z svetlikajočimi zapestnicami, za vsakega izmed nas. Maša nam jih je z nasmeškom na obrazu podarila pomagala natakniti in že smo se podali po poti naprej. Od daleč smo zagledali kužka in kozo, ki sta nekaj neumorno iskala. Ko smo se jima bližali smo ugotovili, da je ob ograji novo sporočilo in še žoga, ki sta jo prijatelja pogrešala. Zelo sta bila vesela, ko smo jima jo predali, da sploh nista imela časa več za nas, ampak sta se predala igri. Nas pa je pot vodila naprej do kozolca, kjer smo srečali še Mašino sestrično. Med njunim pogovorom, je medvedek izgubil zavest, ter se zgrudil po tleh. Maša in mi vsi mu nismo znali pomagati. Še sreča, da sta bila v bližini volkca, ki sta takoj poskrbela za medvedka, ter ga odpeljala na pregled, mi pa smo tolažili Mašo, da bo vse vredu z njim. Sledili smo ji naprej dokler nismo prišli do sotočja, kjer je medved izgledal povsem zdrav. Nadel je svoj usnjen brezrokavnik, v roke prijel kitaro, ter z melodijo želel očarati lepo medvedko. Le ta pa se je prepustila čarom drugega medveda, ki je bil močan, velik in postaven, z utežni v šapi. Žalosten medved se je skupaj z Mašo in nami vsemi podal nazaj proti vrtcu. Kmalu se je naša pot zaključila na šolskem igrišču, kjer je Maša s svojimi prijatelji poskrbela za sladko presenečenje, ki ga je kar sama skuhala. Mešala je in mešala, prijatelji živali pa so ji prinašali sestavine, za najokusnejšo, sladko marmelado. Maša je prijela lonec in…. z njim odšla. Naši začudeni pogledi so ji sledili, ko se je izgubila za hiško, nas pa pustila kar same tam, ampak na za dolgo. Kmalu se je vrnila v družbi vseh svojih prijateljev, za njimi pa je bilo še eno presenečenje. Košaro polno sladkih kozarčkov je v roki nosila Nina, ki se je lani od nas poslovila, tokrat pa nas je v družbi Maše in prijateljev prišla pozdraviti. To je bilo res veliko presenečenje.
Sploh se nismo zavedali še vsega, kar smo v tem večeru doživeli. Ogledali smo si risanko o Maši in medvedu, ter se že zavili v odejice, stisnili plišaste igrače, ter drug drugemu zaželeli mirno noč in lepe sanje. Bila je nepozabna dogodivščina, ki jo bomo še dolgo nosili v svojem spominu.
Ob tem velik HVALA vsem, ki jih pa ne smemo izdati, za vsa presenečenja tega večera, ter res čudovito pravljico, ki smo jo doživeli.
Za vrtec Dolenja Trebuša, vzgojiteljice.
