Spet nam je vreme naklonjeno, zato smo hitro skovali načrt za planinski izlet. Cilj tega pa je bila razgledna točka na Senici. Ob vznožju smo kar malo plaho pogledovali v hrib in razmišljali kako težko bo priti tja gor. Vendar smo pogumno zagrizli v strmino in premagovali razdaljo. Pot smo si krajšali z opazovanjem naravnih lepot in občudovanjem kamnitih možičkov, ki so nam kazali pravo pot. Po dobri uri vzpona smo se ustavili na gozdi jasi, kjer smo tudi malicali. Tu smo si ogledali še krmišče in lovsko prežo. Nadaljevali smo pot, od tu naprej je bila lažja in bolj položna. Prišli smo na cilj in osupnili nad razgledom. Vendar se izlet tu ni končal, ampak nadaljeval skozi gozd vse do Ljubinja, kjer so nas počakali starši.
Pot nas je vodila po razgibani pokrajini in ponujala veliko lepega za videt. Otroci svoja opazovanja in trenutne vtise povejo na glas. Izmed vseh lepih pa najlepši, ki ga je povedal deček na razgledni točki: »Hvala vama, ker sta nas pripeljale sem gor.«
Pripravila, Katarina Uršič
